english
Dežela senc (Dominik Olmiah Križan) (glas iz off-a) "Kajti vse podobe, ki jih imamo, so samo podobe." Človekova eksistenca je ujeta v deželo senc, njegova zavest podlega igri senc prividov podob (črno-beli filmi). Oblike se ustvarjajo iz povsem abstraktnih substanc, iz valovanja svetlobe, ki tu in tam predira gosto temo niča. Oblike prepoznavamo s projiciranjem idej o oblikah stvari kot v Platonovi votlini. Svetloba skozi človekovo percepcijo postaja snov, kroglasto jedro, ki se razblinja in zopet zgošča, masa se pretaka v energijo in obratno. Podoba je človekova ultimativna vez z realnostjo, s svetom in s samim seboj, s konstrukcijo njegove zavesti v nasprotju s potopitvijo v popolno temo niča. (glas iz off-a) "Tisti, ki govorijo o smrti, imajo prav." Poglavitna človekova izkušnja v svetu, na podlagi katere je določena njegova eksistenca, je izkušnja smrti (Martin Heidegger). Zavest o smrti osmišlja celotno človekovo bivanje, ujeto v coni predsmrtnega somraka, v deželi senc na meji med bivanjem in nebivanjem. Tudi podoba smrti, človeška lobanja, je zgrajena zgolj iz črno-bele igre senčenja, brez barv. Čas je razvodenel in neenakomeren v svojem psihičnem toku, kot glasba črne maše. Vzhod svetlobe na obzorju vzpostavi prostorski križ med horizontalnim in vertikalnim žarkom.
Most (Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič) Izvorni videoposnetek valujočega zrcaljenja mosta v vodi (snov za video par excellence) je najprej ločen od prvotnega zvoka. Nato je slika dematerializirana skozi manipulacijo barv (negativ in dodatna kolorizacija). Časovna razsežnost posnetka je ukinjena s stroboskopskim efektom. Na koncu pa se prostorsko in časovno sploščena videopodoba vnovič sešije s pomočjo nove glasbene podlage. Glasba: Terje Rypdal: Lontano, album Jan Garbarek: Sart (1971)
R III (Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič) Projekt RIII je hermenevtično premikanje po teritorijih, ki vzpostavljajo diskurzivno enoto Rihard III. - od Shakespearove historije do celotnega opusa in različnih gledaliških in filmskih upodobitev ter literarnoznanstvenih interpretacij, slikarskih upodobitev, ki podobno kot video zavzemajo mesto med tekstom in posredovanji v različnih medijih, od katerih vsako prinaša tudi odzven svojega družbeno-zgodovinskega konteksta. Radikalna potopitev v relativnost enot omogoča pogled v singularnosti, ki pa niso formalistično razpršene, ampak vzpostavljajo hermenevtično-etičen odnos do posameznih socialno-zgodovinsko konkretnih diskurzivnih površin. *** *** *** William Shakespeare: Rihard III. (Prevod Matej Bor, Milan Jesih, izbor in priredba Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič) 1 - BITKA 5. dej. 3. prizor. /.../ KRALJ RICHARD Napnite, strelci, do ušes tetive! Spodbadajte ostro konjiče iskre, jahajte v krvi! Naj nebo osupne, ko se vam bodo sulice lomile! /.../ KRALJ RICHARD V prsih mi bije tisočero src. Naprej, zastave! Po sovražnikih! Naj nas navda z ihto ognjenih zmajev prastari klic bojevni: 'Sveti Jurij!' Po njih! Na naših šlemih sedi zmaga! [Odidejo. 5. dej. 4. priz. Vrvež. Premiki. Nastopi NORFOLK z VOJŠČAKI, na drugi strani CATESBY. CATESBY Pomagajte, lord Norfolk, pomagajte! Kralj dela čudeže, da ni človeško, v slednjo nevarnost neustrašen plane.. Njegov konj mrtev, kralj kar peš se bije, Richmonda išče v žrelu smrti. Lord - pomagajte, če ne, zgubljen je dan! [Odidejo NORFOLK in VOJŠČAKI. [Vrvež. Nastopi kralj RICHARD. KRALJ RICHARD Konja! Konja! Kraljestvo dam za konja! CATESBY Nazaj, gospod, jaz priskrbim vam konja. KRALJ RICHARD Capin! Življenje stavim na en met, naj pade, kot veleva sreča padca! Šest Richmondov menda je na bojišču: pet sem jih že pobil namesto njega. Konja! Konja! Kraljestvo dam za konja! [Odidejo. *** 2 - MONOLOG 1,1,1 Zdaj zimo naše jeze spremenilo je yorško sonce v poletje vroče! Oblake, ki prežali so znad hiše V globoke prsi morja je zagreblo. Zdaj venci zmage čela nam krase in meči skrhani vise po stenah. Prej bojne vihre - zdaj gostije mične, pohodi divji prej - zdaj lahni ples. Boju togotnemu se je zjasnilo mrko čelo. In zdaj, če je prej vihral na divjih vrancih, da bi begal duše plašnih sovragov, zdaj lahno skaklja po blodnih zvokih lutnje v ženskih sobah. A jaz, ki nisem za norčije ustvarjen, in ne, da bi medleč zrcalu dvoril; jaz, ki surovo sem kovan, brez čarov, da bujne nimfe lahkih nog bi mamil; jaz, ki prikrajšan sem za čar oblik, ki me narava je ogoljufala in me prezgodaj je poslala v svet, pa še napol zgnetenega, nedokončanega, skaženega, da psi po cestah lajajo za mano - jaz nimam v teh mehkužnih dneh miru ničesar, da bi krajšal si svoj čas, le to, da škilim v svojo lastno senco na soncu, in svojo spako preučujem. Ker pa mi dano ni, da bi kot ljubček v nečimrnih teh časih kaj veljal, sem sklenil, da zločinec bom poslej - sovražnik puhlih radosti teh dni. Zdaj pletem spletke, zvite in nevarne, *** 3 - KLETVE, PRISEGE 1. dej., 3. priz. MARGARETA. /.../ Mar res v nebesih toliko velja prekletstvo yorkovo, da sem ob vse - moža in sina, krono in prostost zaradi tega paglavca? Prodro res kletve skoz oblake tja v nebo? Potlej, oblaki, pot še mojim dajte! Naj kralja stre vam, če ne meč, pohotnost, kot našega je umor, da vaš je kralj. Edvard, tvoj sin, ki je sedaj princ Waleški, kot Edvard, moj sin, ki je bil princ Waleški, prezgodaj in nasilno naj umre! Ti, ki si zdaj kraljica, kot jaz prej, preživi svoj sijaj, kot sem ga jaz! Prav dolgo živi in joči za otroki! Kot jaz te gledam, glej nekoč ti drugo odeto, kot ti v moja, v tvoja prava! Zdavnaj pred tabo umre naj tvoja sreča! Samotna umri po dolgih dneh gorja - brez krone, brez otrok in brez moža! Rivers in Dorset, ki bila sta zraven, pa tudi, Hastings, ti - ko so krvava bodala sina klala mi: daj Bog, da nihče vas naravno ne konča, temveč na naglo spravljen bo s sveta! RIHARD. Ti zlobna, usahla vešča, nehaj že! MARGARETA. In tebe naj spustim? Ne, čuj me, pes! Če Bog ima kje kakšno težjo muko, kot tiste so, ki ti jih jaz želim, naj hrani jo, da grešnik dozoriš, potlej naj z njo udari te na mah, ki zemljo ubogo si za mir oropal! Tvoj mir naj vest kali vse žive dni! Imej prijatelje za izdajalce, a teh najhujše za prijatelje! Naj spanec ne zatisne ti oči, če pa, samo tedaj, kadar plašil te v sanjah bo pekel strašnih vragov! Kreten skaženi ti, merjasec besni! Ti, že od rojstva sem zaznamovani zavrženec narave, sin pekla! O, ti sramota materinih bokov, ti gnusno seme ledij očetovih! Ti smet časti! Prekleta - RIHARD. Margareta! MARGARETA. Rihard! RIHARD. Kaj, ha? MARGARETA. Nisem klicala tebe! RIHARD. Oprosti, mislil sem si pač, /.../ 2. dej. 1. priz. Fanfare. Nastopijo KRALJ EDWARD, bolan, kraljica ELIZABETH, RIVERS, DORSET, HASTINGS, BUCKINGHAM in GREY. KRALJ EDWARD No, storil sem za danes dobro delo: gospoda, vztrajajte v enotni zvezi. Vsak dan od Rešenika pričakujem poslanke, da me reši zemskih rev; in duša mirneje bo šla v nebesa, ko sem na zemlji pomiril prijatelje. Rivers in Hastings, roke si podajta, prijateljstvo prisezita, stran z mržnjo. RIVERS Pri nebu, v duši ni zamerne mržnje, pečat prijateljstvu je ta stisk roke. HASTINGS Pri vsem najmilšem, jaz prisegam isto. KRALJ EDWARD Nikar ne brijta norcev vpričo kralja, da ne bi On, ki je vsem kraljem kralj, hinavstev skrivnih vama s tem sprevrnil, da kdo od vaju drugega konča. HASTINGS Na srečo vseh prihodnjih dni prisegam. RIVERS Jaz tudi: Hastingsu bom zvest prijatelj. KRALJ EDWARD Gospa, pri tem niste izvzeti vi ne vi, sin Dorset; Buckingham, ne vi; vsi ste po klikah in drug z drugim sprti. Žena, naj sme lord Hastings poljubiti vam roko; dajte, lord, brez fige v pesti. ELIZABETH Nikdar več, Hastings, se ne spomnim mržnje med nama. Na srečo svojo in vseh svojih. KRALJ EDWARD Dorset, objem; Hastings, prijateljstvo markizu. DORSET Jaz, izjavljam, za svoj del vzajemne obljube bom neomahljiv. HASTINGS Prisegam, tudi jaz. [Se objameta. KRALJ EDWARD Princ Buckingham, še vaš pečat na zvezo: objem zaveznikom moje soproge; tako vaša enotnost me osreči. BUCKINGHAM Če Buckingham postal bi kdaj sovražen do vaše milosti, in vas in vaših ne varoval z dolžno pripadnostjo, me Bog kaznuj z mržnjo od njih, ki najbolj si njihove pripadnosti obetam. Ko najbolj za prijatelja bom v nuji in o prijatelju najbolj prepričan, naj zvit, zahrbten, podel se izkaže in me izda: to prosim od Gospoda, če kdaj do vas in vaših bil bi mlačen. [Objem. *** 4 - BUCKINGHAM 4. dejanje, 2. prizor London. Kraljevska palača. Trobente. Nastopi RIHARD, ves v sijaju, s krono na glavi, BUCKINGHAM, CATESBY, PAŽ in drugi Rihard. Na stran vi drugi. Bratranec Buckingham? Buckingham. Da, milostni vladar. . Rihard. Daj mi roko. [Stopi na prestol]. Do sem se je povzpel kralj Rihard s tvojo pomočjo in svetom: vendar, ugasne ta sijaj že jutri, ali bo trajen, nam v radost in prid? Buckingham. Živi naj večno! Naj ne ugasne več! Rihard. O, Buckingham, tu je preizkušnje kamen, ki mi pove, če čisto si zlato: princ Edvard je še živ. Mar veš, kaj mislim? Buckingham. Nadaljuj, ljubljeni gospod. Rihard. Povem ti, Buckingham. Kralj bi bil rad. Buckingham. I, saj ste že, prevzvišeni vladar. Rihard. Ha? Da sem kralj? Res. Kaj pa Edvard? Živ je. Buckingham. Res, žlahtni knez. Rihard. Hudo grenak zaključek, dokler je Edvard živ! "Res, žlahtni knez!" Sestrič, saj nisi zmerom bil tak štor. Naj bom odkrit? Želim, da bastarda umreta in sicer hudo nagle smrti. Kaj praviš? No, povej, a jedrnato. Buckingham. Svetlost, storite, kar je vaša volja. Rihard. Ck, ck, sam led te je. Si se ohladil? Povej, se strinjaš, da umreta princa? Buckingham. Svetlost, vsaj hip mi dajte, da premislim, preden dokončno vam odgovorim. In kar bom sklenil, vam takoj povem. /…/ Rihard. Poslej se zvežem z norci trdih glav in dedci brez obzirov. Njih ne maram, ki me preskrbno tehtajo z očmi: /…/ Rihard. Catesby! Catesby. Želite? Rihard. Razglasi govorice, da moja žena je na smrt zbolela: dam jo zapreti v njeno spalnico. Poišči koga nizkega rodu, da mu obesim Clarencovo hčer - sin je bedak, tega me ni nič strah. No, kaj je? Spiš? Še enkrat: vsem povej, da Ana, moja kraljica, je na smrtni postelji. Na delo zdaj! Zdaj gre za to, da strem vsak up, ki bi mi škodil, če bi rasel. [Catesby odide Hm, hčerko bratovo bom moral vzeti, sicer kraljestvo sem na pesek zidal. Nje brata v grob - njo v svojo posteljo! Pot negotova! Toda zdaj krvav sem že tako, da greh me v greh bo gnal: ne, v teh očeh ni solz usmiljenja. /…/ Buckingham. Pretehtal sem svetlost, kar ste želeli: Rihard. Prav, pusti to. - Dorset je pobegnil k Richmondu? Buckiftgham. Sem slišal, visokost. Rihard. Dorset je sin vaše žene. Pazite, Stanley! Buckingham. Izpolnite zdaj to, kar obljubili ste mi na čast in vest, prežlahtni knez. Grofijo Herefordsko in kar je v njej mi dajte zdaj, kot je bilo rečeno. Rihard. Na ženo glejte, Stanley. Ako bodo šla pisma k Richmondu, vas bom prijel. Buckingham. Kaj pravi vaša milost k tej terjatvi, ki je vsekakor upravičena? Rihard. Če se spominjam prav, je Henrik Šesti prerokoval, da Richmond bo še kralj, ko je bil Richmond takle otročaj. Kralj? Hm, kdo ve. Buckingham. Svetlost! Rihard. Le kaj, da prerok ni tedaj mi rekel, da ga bom jaz ubil, saj sem bil zraven? Buckingham. Svetlost, grofijo ste mi obljubili - Rihard. Richmond! Ko zadnjič bil sem v Exetru, mi je župan pokazal grad, ki ga je imenoval Rougemont. Ves sem vzdrhtel, saj mi je irski bard nekoč dejal, da, ko pred mano se prikaže Richmond, ne bom več dolgo živ. Buckingham. Svetlost, svetlost! Rihard. Eh, koliko je ura? Buckingham. Svetlost, ne štejte v zlo mi, če vas spomnim na obljubo - Rihard. Prav, a koliko je ura? Buckingham. Deset bo kmalu bilo. Rihard. Daj, naj bije! Buckingham. Kako? Jaz naj dam biti? Rihard. Saj ko pajac na uri ves čas biješ med mojo mislijo in svojo prošnjo. Ne, danes nisem kar nič darežljiv. Buckingham. Potem povejte, daste ali ne. Rihard. Stran, stran, nadležen si; veš, slabe volje sem. [Odidejo vsi razen Buckinghama Buckingham. Tako? Za zvesto službo tak prezir? Sem ga morda zato na prestol spravil? Na Hastingsa pomisli in pohiti tja v Brecknock brž: življenje je na niti! *** 5 - ŽENSKE 4. dej. 4. priz. /.../ RIHARD. Kar je, to je. Tega ne spremenimo. Res, marsikdaj ravnamo kar na slepo, a ko presodimo, nas davi kes. Če sina sem ob krono spravil vam, dobi jo v oškodnino vaša hči. Če sem zatrl, kar ste vi rodili, zdaj z vašo hčerko pomnožim vaš rod, saj biti babica ni dosti manj prijetno, kakor biti srečna mati. Vnuk je kot lastni otrok, le stopnjo nižje, isto meso in kri in ista skrb, če odštejem težko noč, ki jo prestane za dete, kakor ste jo vi za njo. Vaši otroci so vam v mladih letih bili le v muko, moji pa vam bodo v uteho zdaj, ko bliža se starost. Res ste ob sina, ki naj bil bi kralj, zato pa bo kraljica vaša hči. Ne morem se odkupiti, kot bi želel, zato sprejmite vsaj, kar morem dati. /.../ Kraljevska mati boste spet, gospa, in naša skupna sreča bo visoko prerasla razvaline časov zlih. Ej, čaka nas še mnogo lepih dni. In kaplje solz, ki ste jih pretočili, se spremene v čarobne bisere in vrnejo vam vaše posojilo z obrestmi deseterne sreče. Mati, daj, stopi k hčerki. S svojo skušenostjo ohrabri sramežljivko in pripravi ušesa ji na snubčeve besede. Zaneti v njenem srcu vročo željo po zlati kroni in seznani jo s sladkostmi tihih svatbenih slasti. In ko kaznujem s tole svojo roko upornega bedaka Buckinghama, se vrnem z vencem slave in tvojo hčer popeljem v postelj zmagovalca. Glej, svoj plen poklonim nji in ona sama bo zmagovalka - Cezar Cezarjev. ELIZABETA. Kaj naj ji rečem, da očetov brat jo hoče ali stric, ali kar ta, ki ji je brate in strice pokončal? Za koga pa, naj snubim, da vsaj malce prikupijo njegovo ime mladenki Bog, zakon, moja čast in nje srce? RIHARD. Mir Anglije, recite, je v tej zvezi. /.../ RIHARD. Ti nora, puhla, omahljiva ženska!
Otrok je vaš otrok (Alja Sušnik) Madež v sliki je po Lacanovi teoriji mesto vpisa subjekta želje in ključ za razumevanje in dešifriranje celotne podobe oziroma simbolično osmišljene strukture sveta. Elektronska podoba je erogena cona, v katero se madež lahko poljubno vpisuje prek posredovanja video tehnologije s spreminjanjem svetlobnih vrednosti vsake posamezne točke, ki skupaj tvorijo ekransko video podobo. Mesta vpisa želje so v videu Otrok je vaš otrok prepoznana na narativni ravni, označena in prekrita z barvnim pravokotnim madežem, ter izvzeta iz podobe in premeščena v drugo podobo, v statično črno-belo fotografijo skupine dojenčkov, razpostavljenih po kavču. Tam nadomeščajo odsotno mesto vpisa želje in kot madeži vzpostavljajo celotno podobo, ki s tem postane "vaša"-gledalčeva. Ali je otrok prostočasna aktivnost - priljubljen šport (nogomet, tenis), domača žival (pes, maček), zabavna literatura (knjiga, revija).
Daleko (Nataša Prosenc) "Samo jednom se ljubi..." pravi znana popevka. Ljubezen in erotika sta dojeti kot minljivi izkustvi, izgubljeni v odtekanju časa in mladosti. Nedolžnost in lepota sta ujeti na modnih fotografijah obrazov lepotic z naslovnic revij iz časa, ko je video nastal. Danes so te podobe že minule, nostalgične še bolj kot poezija, ki se s pisalnim strojem izpisuje prek njih. Podoba moškega je na prvi plasti (pred fotografijami, na levi strani ekrana), derealizirana je z mozaično kvadratkasto obdelavo slike in z občasnimi zamrznitvami iztrgana iz realnega časa ter s korakanjem postavljena nasproti ritmu zvoka tipkanja poezije. Subvertirano je mesto vpisa želje, na koga je vezana želja, na moškega junaka ali na podobe žensk? Čigav je pogled, kdo piše pismo, kaj je moško in kaj je žensko v ekonomiji želje? Družbeno določene spolne vloge in podobe razločljivih spolnih vpisov so omajane, premaknjene, nejasne, neulovljive. (Produkcija TV Sarajevo.)
Korak (Urša Toman) Video se začenja s posnetkom kolesarja, ki z značilno sesuto, granulasto, prežgano kontrastno sliko (skoraj črno-belo, tonirano s toplimi odtenki) spominja na filmski diskurz, na obrabljene stare filmske kolute, ki se vrtijo malo prehitro ali pa malo prepočasi. Slika se s transparencami in senčnimi podobami plasti kot nekakšna sanjska podoba. S hišo, katere zidovi so tlakovani z mozaikom različno velikih okrogli ploskev, morda zrcal, vstopa v filmsko podobo kiparska izkušnja. Nova plast pomena, po sestavljeni sanjski filmski podobi, nastopi z ognjem, v prazni prostor okrog katerega se inkrustira kontrastna živobarvna podoba verjetno avtorice, ki se vali po živo zeleni travi. Diskurz performansa vnaša v podobo avtobiografski element, ki individualizira splošno sanjsko podobo z začetka videa. Plastenje se potemtakem dogaja tako na ravni vizualnih kvalitet kot na ravni diskurzivnih regularnosti, ki zaobjemajo poleg vizualnega še prepoznavne kode iz različnih družbenih kontekstov in imaginarijev, katerim pripadajo določeni pripovedni kodi ali žanri.
Vsi drugačni vsi enakopravni (Alma Intihar, Žiga Kariž, Lucija Močnik) Zaporedne montaže kolažev, ki so sestavljeni iz iztrganih koščkov fotografij iz revij, prikazujejo različna bitja. Slike, ki se pojavljajo v množičnih medijih, so družbeno sankcionirane in vpisane kot družbeno sprejemljive podobe. Če iz teh podob iztrgamo samo posamezne dele in jih sestavimo v nove podobe, ki še niso povsem družbeno prepoznavne, morajo te nove podobe stopiti v razred marginalcev, iz družbenih kodeksov izvrženih bitij. "Vsi drugačni, vsi enakopravni," je slogan, ki poziva k preseganju diskriminatornega vrednotenja družbenih razlik in k sprejemanju drugačnosti. Če bi temu sloganu sledili, bi se družbeni problem nesprejemanja drugačnih razblinil, s tem ko bi ukinili obstoj tega zatiranega razreda. Vendar, glede na to, da je poziv v sloganu preveč splošen, da bi kakorkoli konkretiziral obstoj različnih in specifičnih drugačnosti, in ker je tudi podoba kolažev v resnici družbeno povsem neproblematična, je glas, ki v tem reklamnem spotu kliče k strpnosti, glas nemarginaliziranega dela družbe in kot tak politično povsem neučinkovit. Največ škode povzroči všečna popularna popevka, ki onemogoča vsakršno subverzijo pri ciljni publiki, saj je predstavnik okusa in kodeksov zatirajoče večine. Le v primeru, da bi glas dali marginalcem, bi se ti z aktom družbeno sprejetega izjavljanja izničili kot marginaliziran razred.