english
R III (Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič) Projekt RIII je hermenevtično premikanje po teritorijih, ki vzpostavljajo diskurzivno enoto Rihard III. - od Shakespearove historije do celotnega opusa in različnih gledaliških in filmskih upodobitev ter literarnoznanstvenih interpretacij, slikarskih upodobitev, ki podobno kot video zavzemajo mesto med tekstom in posredovanji v različnih medijih, od katerih vsako prinaša tudi odzven svojega družbeno-zgodovinskega konteksta. Radikalna potopitev v relativnost enot omogoča pogled v singularnosti, ki pa niso formalistično razpršene, ampak vzpostavljajo hermenevtično-etičen odnos do posameznih socialno-zgodovinsko konkretnih diskurzivnih površin. *** *** *** William Shakespeare: Rihard III. (Prevod Matej Bor, Milan Jesih, izbor in priredba Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič) 1 - BITKA 5. dej. 3. prizor. /.../ KRALJ RICHARD Napnite, strelci, do ušes tetive! Spodbadajte ostro konjiče iskre, jahajte v krvi! Naj nebo osupne, ko se vam bodo sulice lomile! /.../ KRALJ RICHARD V prsih mi bije tisočero src. Naprej, zastave! Po sovražnikih! Naj nas navda z ihto ognjenih zmajev prastari klic bojevni: 'Sveti Jurij!' Po njih! Na naših šlemih sedi zmaga! [Odidejo. 5. dej. 4. priz. Vrvež. Premiki. Nastopi NORFOLK z VOJŠČAKI, na drugi strani CATESBY. CATESBY Pomagajte, lord Norfolk, pomagajte! Kralj dela čudeže, da ni človeško, v slednjo nevarnost neustrašen plane.. Njegov konj mrtev, kralj kar peš se bije, Richmonda išče v žrelu smrti. Lord - pomagajte, če ne, zgubljen je dan! [Odidejo NORFOLK in VOJŠČAKI. [Vrvež. Nastopi kralj RICHARD. KRALJ RICHARD Konja! Konja! Kraljestvo dam za konja! CATESBY Nazaj, gospod, jaz priskrbim vam konja. KRALJ RICHARD Capin! Življenje stavim na en met, naj pade, kot veleva sreča padca! Šest Richmondov menda je na bojišču: pet sem jih že pobil namesto njega. Konja! Konja! Kraljestvo dam za konja! [Odidejo. *** 2 - MONOLOG 1,1,1 Zdaj zimo naše jeze spremenilo je yorško sonce v poletje vroče! Oblake, ki prežali so znad hiše V globoke prsi morja je zagreblo. Zdaj venci zmage čela nam krase in meči skrhani vise po stenah. Prej bojne vihre - zdaj gostije mične, pohodi divji prej - zdaj lahni ples. Boju togotnemu se je zjasnilo mrko čelo. In zdaj, če je prej vihral na divjih vrancih, da bi begal duše plašnih sovragov, zdaj lahno skaklja po blodnih zvokih lutnje v ženskih sobah. A jaz, ki nisem za norčije ustvarjen, in ne, da bi medleč zrcalu dvoril; jaz, ki surovo sem kovan, brez čarov, da bujne nimfe lahkih nog bi mamil; jaz, ki prikrajšan sem za čar oblik, ki me narava je ogoljufala in me prezgodaj je poslala v svet, pa še napol zgnetenega, nedokončanega, skaženega, da psi po cestah lajajo za mano - jaz nimam v teh mehkužnih dneh miru ničesar, da bi krajšal si svoj čas, le to, da škilim v svojo lastno senco na soncu, in svojo spako preučujem. Ker pa mi dano ni, da bi kot ljubček v nečimrnih teh časih kaj veljal, sem sklenil, da zločinec bom poslej - sovražnik puhlih radosti teh dni. Zdaj pletem spletke, zvite in nevarne, *** 3 - KLETVE, PRISEGE 1. dej., 3. priz. MARGARETA. /.../ Mar res v nebesih toliko velja prekletstvo yorkovo, da sem ob vse - moža in sina, krono in prostost zaradi tega paglavca? Prodro res kletve skoz oblake tja v nebo? Potlej, oblaki, pot še mojim dajte! Naj kralja stre vam, če ne meč, pohotnost, kot našega je umor, da vaš je kralj. Edvard, tvoj sin, ki je sedaj princ Waleški, kot Edvard, moj sin, ki je bil princ Waleški, prezgodaj in nasilno naj umre! Ti, ki si zdaj kraljica, kot jaz prej, preživi svoj sijaj, kot sem ga jaz! Prav dolgo živi in joči za otroki! Kot jaz te gledam, glej nekoč ti drugo odeto, kot ti v moja, v tvoja prava! Zdavnaj pred tabo umre naj tvoja sreča! Samotna umri po dolgih dneh gorja - brez krone, brez otrok in brez moža! Rivers in Dorset, ki bila sta zraven, pa tudi, Hastings, ti - ko so krvava bodala sina klala mi: daj Bog, da nihče vas naravno ne konča, temveč na naglo spravljen bo s sveta! RIHARD. Ti zlobna, usahla vešča, nehaj že! MARGARETA. In tebe naj spustim? Ne, čuj me, pes! Če Bog ima kje kakšno težjo muko, kot tiste so, ki ti jih jaz želim, naj hrani jo, da grešnik dozoriš, potlej naj z njo udari te na mah, ki zemljo ubogo si za mir oropal! Tvoj mir naj vest kali vse žive dni! Imej prijatelje za izdajalce, a teh najhujše za prijatelje! Naj spanec ne zatisne ti oči, če pa, samo tedaj, kadar plašil te v sanjah bo pekel strašnih vragov! Kreten skaženi ti, merjasec besni! Ti, že od rojstva sem zaznamovani zavrženec narave, sin pekla! O, ti sramota materinih bokov, ti gnusno seme ledij očetovih! Ti smet časti! Prekleta - RIHARD. Margareta! MARGARETA. Rihard! RIHARD. Kaj, ha? MARGARETA. Nisem klicala tebe! RIHARD. Oprosti, mislil sem si pač, /.../ 2. dej. 1. priz. Fanfare. Nastopijo KRALJ EDWARD, bolan, kraljica ELIZABETH, RIVERS, DORSET, HASTINGS, BUCKINGHAM in GREY. KRALJ EDWARD No, storil sem za danes dobro delo: gospoda, vztrajajte v enotni zvezi. Vsak dan od Rešenika pričakujem poslanke, da me reši zemskih rev; in duša mirneje bo šla v nebesa, ko sem na zemlji pomiril prijatelje. Rivers in Hastings, roke si podajta, prijateljstvo prisezita, stran z mržnjo. RIVERS Pri nebu, v duši ni zamerne mržnje, pečat prijateljstvu je ta stisk roke. HASTINGS Pri vsem najmilšem, jaz prisegam isto. KRALJ EDWARD Nikar ne brijta norcev vpričo kralja, da ne bi On, ki je vsem kraljem kralj, hinavstev skrivnih vama s tem sprevrnil, da kdo od vaju drugega konča. HASTINGS Na srečo vseh prihodnjih dni prisegam. RIVERS Jaz tudi: Hastingsu bom zvest prijatelj. KRALJ EDWARD Gospa, pri tem niste izvzeti vi ne vi, sin Dorset; Buckingham, ne vi; vsi ste po klikah in drug z drugim sprti. Žena, naj sme lord Hastings poljubiti vam roko; dajte, lord, brez fige v pesti. ELIZABETH Nikdar več, Hastings, se ne spomnim mržnje med nama. Na srečo svojo in vseh svojih. KRALJ EDWARD Dorset, objem; Hastings, prijateljstvo markizu. DORSET Jaz, izjavljam, za svoj del vzajemne obljube bom neomahljiv. HASTINGS Prisegam, tudi jaz. [Se objameta. KRALJ EDWARD Princ Buckingham, še vaš pečat na zvezo: objem zaveznikom moje soproge; tako vaša enotnost me osreči. BUCKINGHAM Če Buckingham postal bi kdaj sovražen do vaše milosti, in vas in vaših ne varoval z dolžno pripadnostjo, me Bog kaznuj z mržnjo od njih, ki najbolj si njihove pripadnosti obetam. Ko najbolj za prijatelja bom v nuji in o prijatelju najbolj prepričan, naj zvit, zahrbten, podel se izkaže in me izda: to prosim od Gospoda, če kdaj do vas in vaših bil bi mlačen. [Objem. *** 4 - BUCKINGHAM 4. dejanje, 2. prizor London. Kraljevska palača. Trobente. Nastopi RIHARD, ves v sijaju, s krono na glavi, BUCKINGHAM, CATESBY, PAŽ in drugi Rihard. Na stran vi drugi. Bratranec Buckingham? Buckingham. Da, milostni vladar. . Rihard. Daj mi roko. [Stopi na prestol]. Do sem se je povzpel kralj Rihard s tvojo pomočjo in svetom: vendar, ugasne ta sijaj že jutri, ali bo trajen, nam v radost in prid? Buckingham. Živi naj večno! Naj ne ugasne več! Rihard. O, Buckingham, tu je preizkušnje kamen, ki mi pove, če čisto si zlato: princ Edvard je še živ. Mar veš, kaj mislim? Buckingham. Nadaljuj, ljubljeni gospod. Rihard. Povem ti, Buckingham. Kralj bi bil rad. Buckingham. I, saj ste že, prevzvišeni vladar. Rihard. Ha? Da sem kralj? Res. Kaj pa Edvard? Živ je. Buckingham. Res, žlahtni knez. Rihard. Hudo grenak zaključek, dokler je Edvard živ! "Res, žlahtni knez!" Sestrič, saj nisi zmerom bil tak štor. Naj bom odkrit? Želim, da bastarda umreta in sicer hudo nagle smrti. Kaj praviš? No, povej, a jedrnato. Buckingham. Svetlost, storite, kar je vaša volja. Rihard. Ck, ck, sam led te je. Si se ohladil? Povej, se strinjaš, da umreta princa? Buckingham. Svetlost, vsaj hip mi dajte, da premislim, preden dokončno vam odgovorim. In kar bom sklenil, vam takoj povem. /…/ Rihard. Poslej se zvežem z norci trdih glav in dedci brez obzirov. Njih ne maram, ki me preskrbno tehtajo z očmi: /…/ Rihard. Catesby! Catesby. Želite? Rihard. Razglasi govorice, da moja žena je na smrt zbolela: dam jo zapreti v njeno spalnico. Poišči koga nizkega rodu, da mu obesim Clarencovo hčer - sin je bedak, tega me ni nič strah. No, kaj je? Spiš? Še enkrat: vsem povej, da Ana, moja kraljica, je na smrtni postelji. Na delo zdaj! Zdaj gre za to, da strem vsak up, ki bi mi škodil, če bi rasel. [Catesby odide Hm, hčerko bratovo bom moral vzeti, sicer kraljestvo sem na pesek zidal. Nje brata v grob - njo v svojo posteljo! Pot negotova! Toda zdaj krvav sem že tako, da greh me v greh bo gnal: ne, v teh očeh ni solz usmiljenja. /…/ Buckingham. Pretehtal sem svetlost, kar ste želeli: Rihard. Prav, pusti to. - Dorset je pobegnil k Richmondu? Buckiftgham. Sem slišal, visokost. Rihard. Dorset je sin vaše žene. Pazite, Stanley! Buckingham. Izpolnite zdaj to, kar obljubili ste mi na čast in vest, prežlahtni knez. Grofijo Herefordsko in kar je v njej mi dajte zdaj, kot je bilo rečeno. Rihard. Na ženo glejte, Stanley. Ako bodo šla pisma k Richmondu, vas bom prijel. Buckingham. Kaj pravi vaša milost k tej terjatvi, ki je vsekakor upravičena? Rihard. Če se spominjam prav, je Henrik Šesti prerokoval, da Richmond bo še kralj, ko je bil Richmond takle otročaj. Kralj? Hm, kdo ve. Buckingham. Svetlost! Rihard. Le kaj, da prerok ni tedaj mi rekel, da ga bom jaz ubil, saj sem bil zraven? Buckingham. Svetlost, grofijo ste mi obljubili - Rihard. Richmond! Ko zadnjič bil sem v Exetru, mi je župan pokazal grad, ki ga je imenoval Rougemont. Ves sem vzdrhtel, saj mi je irski bard nekoč dejal, da, ko pred mano se prikaže Richmond, ne bom več dolgo živ. Buckingham. Svetlost, svetlost! Rihard. Eh, koliko je ura? Buckingham. Svetlost, ne štejte v zlo mi, če vas spomnim na obljubo - Rihard. Prav, a koliko je ura? Buckingham. Deset bo kmalu bilo. Rihard. Daj, naj bije! Buckingham. Kako? Jaz naj dam biti? Rihard. Saj ko pajac na uri ves čas biješ med mojo mislijo in svojo prošnjo. Ne, danes nisem kar nič darežljiv. Buckingham. Potem povejte, daste ali ne. Rihard. Stran, stran, nadležen si; veš, slabe volje sem. [Odidejo vsi razen Buckinghama Buckingham. Tako? Za zvesto službo tak prezir? Sem ga morda zato na prestol spravil? Na Hastingsa pomisli in pohiti tja v Brecknock brž: življenje je na niti! *** 5 - ŽENSKE 4. dej. 4. priz. /.../ RIHARD. Kar je, to je. Tega ne spremenimo. Res, marsikdaj ravnamo kar na slepo, a ko presodimo, nas davi kes. Če sina sem ob krono spravil vam, dobi jo v oškodnino vaša hči. Če sem zatrl, kar ste vi rodili, zdaj z vašo hčerko pomnožim vaš rod, saj biti babica ni dosti manj prijetno, kakor biti srečna mati. Vnuk je kot lastni otrok, le stopnjo nižje, isto meso in kri in ista skrb, če odštejem težko noč, ki jo prestane za dete, kakor ste jo vi za njo. Vaši otroci so vam v mladih letih bili le v muko, moji pa vam bodo v uteho zdaj, ko bliža se starost. Res ste ob sina, ki naj bil bi kralj, zato pa bo kraljica vaša hči. Ne morem se odkupiti, kot bi želel, zato sprejmite vsaj, kar morem dati. /.../ Kraljevska mati boste spet, gospa, in naša skupna sreča bo visoko prerasla razvaline časov zlih. Ej, čaka nas še mnogo lepih dni. In kaplje solz, ki ste jih pretočili, se spremene v čarobne bisere in vrnejo vam vaše posojilo z obrestmi deseterne sreče. Mati, daj, stopi k hčerki. S svojo skušenostjo ohrabri sramežljivko in pripravi ušesa ji na snubčeve besede. Zaneti v njenem srcu vročo željo po zlati kroni in seznani jo s sladkostmi tihih svatbenih slasti. In ko kaznujem s tole svojo roko upornega bedaka Buckinghama, se vrnem z vencem slave in tvojo hčer popeljem v postelj zmagovalca. Glej, svoj plen poklonim nji in ona sama bo zmagovalka - Cezar Cezarjev. ELIZABETA. Kaj naj ji rečem, da očetov brat jo hoče ali stric, ali kar ta, ki ji je brate in strice pokončal? Za koga pa, naj snubim, da vsaj malce prikupijo njegovo ime mladenki Bog, zakon, moja čast in nje srce? RIHARD. Mir Anglije, recite, je v tej zvezi. /.../ RIHARD. Ti nora, puhla, omahljiva ženska!
Ground Zero: Exhumation Reminiscence (Dominik Olmiah Križan) Video Ground Zero se navezuje na dogodke po 11. septembru 2001, na izkopavanje trupel in iskanje preživelih pod ruševinami stolpnic. Performans Neiztrohnjeno srce, ki ga je avtor izvedel na dvorišču ZDSLU (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) - to je bil pokop prižganih televizorjev - se nadaljuje z njihovo ekshumacijo. Pogled na trupla in v posmrtno življenje je posredovan skozi izmaličeno optiko video podobe. (Tekst avtorja.) GARDEN INSTALLATIONS (ZDSLU) WINTER 2000/2001 DOMINIK OLMIAH KRIŽAN THE IMPERISHABLE HEART, video installation, winter 2000 EXHUMATION, performance, spring 2001 The realization that other energies exist that surpass our sense of here and now and the surface of our selfawareness pierces through, like pain of inexorable fate, which prevents the lover's union, like the sprung into the heart. Like TV screen radiation with its dictated content penetrates the membrane of visual perception and cuts through the viewer's consciousness, so the intensive jet of electrons in the monitor's cathode tubing, cuts through the surface of the earth and from its depths calls towards the sky: in the same way the dead body raises itself from the grave, so that its loved one his live heart might warm. The video installation, symbolically tied to the archetype of imperishable heart, included painted screens buried into the ground, which, with their scintillation and light, created distinct images. Formally, the installation is seeking to find the possibility of establishing a relationship between the flatness of the ground and the surface of the screens, a relationship between nature and contemporary technology. Symbolically, and through its installation, it tells the story of the evolutionary journey of the spirit, the story of values which, in the beyond, are conceptions of the boundaries of life and death. Seven runes are arranged in the shape of the rune Sigel - Victory, which means victory of light over darkness, good over evil. Placed in the autumn garden, the monitors were left to the working of winter and visitors. In the time of awakening into the new spring, in which the new cycle of life and death begins, the author ritualistically dug up the buried television receivers with colleagues and rounded up the story, opening up new pathways and announcing new stories to come. Prim.: France Prešeren: Neiztrohnjeno srce Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján; obraz bledga mladenča prikaže se na dan. Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni, manj vstrášeni pogrebci vanj vpirajo oči. De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak, ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak; bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled, ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled. Dalj čas ni trupla gledat, dih prvi ga zdrobi; srce samo zavzetim ostane pred očmi. še bije, še čutiti je ravno tak gorkó, ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živó. Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil, gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil. Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní, hité mu mah otrebit, napis tak govori, de Dobroslav je pevec bil tjékej pokopan, ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran, pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice, prevzetne gospodične, nemile ljubice. Al, ko si je zvolila mladenča druzega, iz prs nobena njemu ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh. Vnemár naprej je živel, manj svet, ko razujzdan, umrl je nespovedan, in ne v svet' olje djan. Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit, vsi pravijo, njegovo srcé ne more bít. "To pevčovo srce je," star mož tam govori, "ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri; svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet, ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let. Mi mu srce odprimo, pod nebam naj leži, de dan današnji prejde, de prva noč miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan; spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga." Razplátili srce so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán, ko vstane drugo sonce, srce tako skopni, ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.
Urška in povodni mož (Dominik Olmiah Križan) Usodnost video podobe je vpisana v točko sovpadanja preteklega in prihodnjega trenutka v večnem sedanjiku erogene cone video površine. Suspenz je vpisan neposredno na površino elektronske slike, v barvno utripanje elekronskih svetlobnih točk, ki tvorijo opno video ekrana. Z ukinitvijo narativnega suspenza se tok realnega časa prelevi v sintetično konstrukcijo časa skozi menjavo slik. Prešernova pesnitev o Urški in povodnem možu je prenesena v medij videa z opuščanjem dogajalne strukture. Ker slovenski gledalec pozna vsebino pesnitve in končni izid, je ukinjen suspenz v časovnem narativnem razvoju dogodkov. Informacija je prenesena v sliko, na slikovno ploskev, na kateri je potopitev v zelene vode Donave zapisana že v prvem kadru in v vseh nadaljnjih. Podvodni pogled video podobe je dosežen z video efekti kolorizacijo, plastenjem in zakasnitvijo posnetkov, ki ob valujočem strastnem, vendar oddaljenem petju, pričarajo občutje podvodnega upočasnjenega potovanja svetlobe in zvoka. Pri potovanju skozi gostoto medija se čas razlomi in na novo sintetizira v - zaradi medija podvodne video podobe - usodno občutenje. Suspenz, ki preplavi gledalca, se pretaka iz slike v sliko v neustavljivem valovanju najprej družabnih pogovorov in Urškine nečimrnosti, potem nastopa temne sile povodnega moža (s črnim psom na verigi in v ogromnem plašču, zaradi katerega je njegova prikazen podoba monumentalnega nepremagljivega vladarja), nadaljuje se v vrtincu plesa, v katerem se izmenjujeta Urškin zaupljivi pogled in ukročeno kadrirani portret z neulovljivimi očmi povodnega moža in njegovimi neizprosnimi usti. Konča se z mojstrsko doseženim, neopaznim in neizbežnim prehodom iz plesnega vrtinca v vrtinec valov. Suspenz traja znotraj video podobe v monumentalnosti reda svoje časovnosti, v moči zgoščene elektronske slike. Prim.: France Prešeren: Povodni mož Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. - Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila. Mnogtére device, mnogtére ženice oko je na skrivnem solzé preliválo, ker Urški srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovét, skušála jih v mreže razpete je ujet. Je znala obljúbit, je znalá odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unémat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele, plesále lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesáti ni dolgo nje volja bila. Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat se je Urška na ples. Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enacga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim deklica vsaka - omrežit ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt, mladenič se Urški približa: "Al hôtla bi z mano plesati?" ji pravi, "kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!" To reče in se ji globoko prikloni, sladkó mu nasmeja se Uršika zala: "Nobene stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni šala - zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" - Podal ji mladenič prelepi je rôko, in urno ta dvá sta po pódu zletela, ko de bi lahké peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roké so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča nogé so trdó zaceptale; "Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!" So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjóčim po koncu so vstali lasje - oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! "Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi, ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni peté, le urno, le urno, ker pozno je že!" "Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de jaz se oddahnem, de noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčíje, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urška! želé, le úrno, le urno obrni peté!" - To reče, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.
Belo mleko belih prsi / Rekonstrukcija 1994 (Nuša Dragan, Srečo Dragan) Negibna podoba ženskih prsi, na katerih se svetlika kapljica mleka. Čeprav je video slika uporabljena kot fotografija, pa to pionirsko delo napove enega izmed pozneje najbolj razširjenih postopkov video arta: uporabo spremenljivega grafičnega znaka, ki pri tem delu negibljivi sliki daje dinamiko in ustvarja montažo znaka, obenem pa lahko sledimo montaži zvoka, ki v raznih jezikih razpravlja o video umetnosti. Tekst: Gledalec gleda podobo / podoba gleda gledalca. Film Beli ljudje (režija Naško Križnar) Open reel 2'', Ljubljana.
Urška in Zmaj (Andraž Kržič) Nadaljevanje zgodbe o Urški in Povodnem možu. Animacija. Zmaj. Pošast. Ljubljanica. Zmajski most. Legenda. Prim.: France Prešeren: Povodni mož Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. - Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila. Mnogtére device, mnogtére ženice oko je na skrivnem solzé preliválo, ker Urški srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovét, skušála jih v mreže razpete je ujet. Je znala obljúbit, je znalá odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unémat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele, plesále lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesáti ni dolgo nje volja bila. Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat se je Urška na ples. Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enacga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim deklica vsaka - omrežit ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt, mladenič se Urški približa: "Al hôtla bi z mano plesati?" ji pravi, "kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!" To reče in se ji globoko prikloni, sladkó mu nasmeja se Uršika zala: "Nobene stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni šala - zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" - Podal ji mladenič prelepi je rôko, in urno ta dvá sta po pódu zletela, ko de bi lahké peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roké so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča nogé so trdó zaceptale; "Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!" So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjóčim po koncu so vstali lasje - oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! "Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi, ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni peté, le urno, le urno, ker pozno je že!" "Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de jaz se oddahnem, de noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčíje, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urška! želé, le úrno, le urno obrni peté!" - To reče, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.
Untitled: Presence (Peter Ciuha) Elektronska podoba ekranske slike je eterična modulacija svetlobnih vrednosti, ki ožarjajo fraktalne vzorce. Gibanje svetlobe in barve je vpisano v geometrijsko strukturo fraktala in vodeno skozi avtorjeve odločitve, skozi vnose podatkov časovno določenih vrednosti barv v računalnik. Podoba na ekranu je računalniška grafika, animirana v času. Ohranja tradicijo klasične slikarske grafike, kjer se podrobno začrta matrica, ki se jo v nadaljnjih obdelavah in v posameznih odtisih barvno spreminja po delih. Učinek računalniškega, to je strojno vodenega prelivanja barv po drobnih mozaičnih delih ploskve, je dosežen skozi tekoče zaporedje posnetkov različno obarvanih grafik na podlagi iste matrice, ki jo poganja algoritem fraktala. Fraktalni vzorci se ponekod razvijajo v prostorsko sopostavljene ploskve in pokrajine poetičnega videnja. Računalniška video grafika je podložena z glasbo Michaela Nymana (iz filma Klavir), ki s svojim regularnim ritmom prelivanja zvočnih odtenkov sinestezira gibanje slikovne podobe v občutenja poetičnih svetov. Hladne animirane računalniške grafike prekinjajo intimne, majhne prostoročne enodebelinske (verjetno narisane z miško) črtne risbe, opremljene s tekstom, ki vodijo gledalca po motivih skozi zgodbo videa Presence. (mednapisi) Through the looking glass Who are you? / A flower? (risba) A butterfly? (risba) A bird? (risba) A fairy? (risba) A baby? (risba) A sail? (risba) Silent landscape? (risba) What remains? A memory, a moment in time. Presence.
Voda 3 (Klavdij Zalar) Ritem glasbene spremljave je kombiniran z ritmom kapljanja in zaporedjem interferenčnih krogov na vodni gladini. Stabilnost relacije med glasbo in sliko je poudarjena z dvoplastnostjo gibanja v sliki, kjer so kamenčki na dnu plitvine povsem statični, skoraj statični so tudi mehurčki na vodni gladini, ki jih interferenčni krogi le nežno odrivajo. Statične so tudi središčne točke teh krogov, saj vsaka kaplja pade pravokotno na vodno gladino le enkrat in na eni točki, edino gibanje predstavljajo razširjajoči se krogi valovanja na gladini, ki drug z drugim tvorijo nove vzorce gibanja in oblik na video površini. Podoba je elektronsko obdelana kot negativ slike in s kolorizacijo, ki ukinja realistične odtenke posnetka in splošča podobo dogajanja na vodni gladini v gostejšo in abstraktnejšo valujočo snov.