Človek v galeriji (Rotas-Sator Equrna, instalacija Telerobot Leonardo) se je znašel, prvič,v realnem prostoru, celo fizično se je po tem prostoru štirih korakov premikal za robotom, in potem skozi virtualno podobo na ekranu, ki jo je nosil robot, vstopal v virtualni prostor. To pomeni, da je video enkrat mogoče prevesti in integrirati v interaktivno digitalno instalacijo in, drugič, da je bil ta video zgrajen tudi kot video trak, ki je bil generiral Plečnikov parlament. Na simbolni ravni je bil ta parlament vpisan kot prostor dogajanja, zato ker ni bil nikoli v resnici izveden, in ko je bil narejen, ga je bilo mogoče postaviti v digitalni prostor Ljubljane in ga vpisati v duhovno točko, ki je v tej urbanistični strukturi Ljubljane manjkala. To je bila ta Plečnikova trikotna mreža. Trikotno mrežo danes vsi priznavamo kot duhovno mrežo, kjer se povezuje neka začetna iniciacija, gre do drugega in od vsakega drugega naprej v druga dva. Ta mreža, duhovna, je seveda popolnoma v nasprotju s kvadratno mrežo, ki jo je imela osnova urbanistične Ljubljane in je izhajala iz rimske Emone, ki je bila kvadratna in je bila ekspanzionistična. Tudi internetno umetnost, umetniško kodirane strani na internetu, si predstavljam, da ne tečejo, tako kot teče profana internetna povezava – to pomeni, napeti kvadratno mrežo po vsem globusu in jo povezati –, za mene je seveda pomembna ta trikotna komunikacija mrežne umetnosti preko udeležencev, ki so pripravljeni kodirati umetnost na internetu.

Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič: Kot-da-intervju s prof. Srečom Draganom