Konstrukcija sodobnega arhiva ni nekaj samoumevnega. Pravzaprav ni ključnega pomena to, da gre za DVD-ROM aplikacijo arhivske strukture in njeno nadaljnjo integracijo (samo delno gre zgolj za redukcijo) v medij internetnega mesta, ki obe konstitutivno vključujeta določeno stopnjo interaktivnosti, ampak je danes v krizi sama identiteta arhiva. Pravzaprav ni v krizi identiteta arhiva, ampak sam pojem identitete, seveda v kontekstu sodobnih kritik subjekta. Za nas je pomembno predvsem teoretično preoblikovanje teorije arhiva danes najvplivnejšega filozofa Michela Foucaulta, posebej kot se to kaže v njegovem osrednjem delu Arheologija vednosti. Za razumevanje arhiva je, če seveda hočemo premišljeno pristopiti k problematiki, nujno upoštevati "arheološko" metodo, ki razblini arhiv kot samostoječo identiteto, torej v obliki kot jo ima npr. telefonski imenik, natisnjen v knjigi. (Opozarjamo na to, da knjiga sama po sebi ni nujno strukturirana po načelih "predfoucaultovskega" arhiva, vseeno pa je očitno, da sodobne interaktivne oblike arhiva ponujajo primernejša sredstva za njegovo refiguracijo.)

Druga filozofska spodbuda za določitev zasnove našega arhiva je mistično-filozofska tradicija italijanskega humanista Nikolaja Kuzanskega (1401-64), posebej njegova razprava O božjem pogledu (De visione Dei). V njej navdihujoč so pri vizualnem protislovju iz slik, ki s pogledom sledijo gledalcu po prostoru, Kuzanski izpeljuje možnost mišljenja božjega pogleda in s tem podobe Boga, kot se kaže že precej individualiziranemu človeku zgodnje renesanse. Ob tem je zanimivo omeniti ikonografsko razpravo Tineta Germa iz knjige Nikolaj Kuzanski in renesančna umetnost (Lj., 1999), ki iz tega spisa Kuzanskega pojasnjuje Dürerjev Kristomorfni avtoportret (1500). Dürer je sledeč Kuzanskemu upodobil Boga, kot se kaže vsakemu posamezniku na njemu najustreznejši način, to pomeni kot avtoportret.

Naša oblika arhiva se bo torej skozi manipulacijo preprostega algoritma, nekakšne umetne inteligence, prilagajala vsakemu uporabniku posebej. (Pravzaprav bo šlo za generične skupine uporabnikov, ker nam ne gre za individualnost posameznikove pozicije v hermenevtičnem krogu, ampak je tokrat v ospredju regularna konstrukcija družbeno-zgodovinsko specifične identitete.) Ob tem se zgodita dve stvari: po eni strani se arhiv konstruira za vsakogar na njemu prirejen način - pomen nastaja skozi premikanje po arhivu, in sicer za vsakogar v zanj specifičnih konstelacijah elementov -, po drugi strani pa je pomembno, da kljub temu, da ni dostop do nobenega elementa arhiva za nikogar med uporabniki blokiran, vseeno učinek individualnih struktur arhiva vzbuja atmosfero zapiranja ali omejevanja. Arhiv se kot da zapira, čeprav ni nobenih dejanskih omejitev pri brskanju po njem, to pa nam lahko pojasni Foucaultov koncept oblasti-vednosti, ki ga teoretiki pogosto razumejo preveč preprosto restriktivno.

Naš projekt refiguracije arhiva skozi vzpodbude Nikolaja Kuzanskega in Michela Foucaulta bo omogočal dvoje. Najprej bo to dejanski arhiv projektov študentov videa na ljubljanski Akademiji za likovne umetnosti. Omogočal pa bo še nekaj več, vpogled v konstrukcijo družbenih identitet, ki ne nastajajo preprosto skozi nasilja ali indoktrinacije, pač pa skozi hermenevtične kroge ustvarjanja pomenov. Pokazale se bodo različne oblike arhiva kot različne subjektne pozicije, po drugi strani pa nam naša specifična oblika odstrani eno največjih težav sodobnega pisanja teorij in zgodovin raznih umetnosti. Arhiv ne bo enkrat za vselej postavljen, ampak se bo oblikoval skozi dialog raznih oseb, ki bodo vstopale vanj, med njimi seveda tudi avtorjev.

Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič